Prišel si mimo, kot da me sploh ne poznaš. V meni je vse spet zavrelo. Kot v starih časih, ko še nisva bila neznanca, ko sva še poznala telefonske številke drug od drugega in ko sem še vedela kdo in kaj sem. Takrat. Moje srce se ni skoraj ustavilo zato, ker je videlo tebe. Ampak ker se je spomnilo, kako zelo je cvetelo takrat. Zato, ker je srce začutilo vsako telesno celico posebej, kako so se napele, ko so začutile tvoj pogled na meni. Gledal si me direktno v oči. Kako naj se nebi nasmehnila, kako naj ne bi vedela kdo si? Zdaj sem vedela kdo sem. Takoj sem se spomnila, sodeč po tvojem pogledu. Oseba, ki ti je strla srce. Vedel si, da sem začutila tvojo napetost. Pa vendar si ostal tiho. Nisem se mogla zadržati. ''Živjo,'' sem rekla. Kako naj reagiram, dajmo, govori, govori! ''že dolgo se nisva videla, kako se kaj imaš?'' pogovor je tekel normalno. Odšla sva v najin najljubši lokal. Pogovarjala sva se normalno, kot se dva človeka, ki sta se nekoč ljubila, lahko normalno pogovarjata. Dokler ni nekaj v meni izbruhnilo. Sanja, to je tvoja možnost. Odprl se ti je. Povej mu, koliko stvari si mu prikrila, da bi mu prihranila boleče trenutke in razmišljanja. Vsak atom mojega telesa mi je poskušal preprečiti sledeče besede, vendar bilo je prepozno. ''Zakaj si pustil da grem?''. ''Kaj?''. Tako. Bilo je prepozno, da bi se zlagala, bilo je prepozno, da bi ustavila potok solz, ki so sledile. ''Ko sem ti pred nekaj meseci rekla, da ne moreva biti več skupaj. Zakaj se nisi boril? Zakaj nisi vztrajal? Čakala sem nate, ti pa si si v 10 dneh našel novo? Povej mi, si sploh kaj čutil do mene? Ne morem prikrivati, da sem te imela rada. S tabo je bilo grozno težko- imela sva pravo ljubezen ob nepravem času. Pa vseeno si nisem mislila, da bo tako slabo, ko sva se razšla. Kako si lahko kaj takega dopustil? Zakaj si dopustil? Bila sem tako sama, kako si mi lahko to naredil? Rekel si mi da me imaš rad! Zakaj? Zakaj, saj sva se vendar ljubila!?''. ''Hej, umiri se. V redu je. Že na začetku sem vedel, da je bila slaba ideja, ta najina kava. Oprosti, ne bi te smel vznemirjati. Vprašanj je mnogo. Na vse bom odgovoril enako; preprosto nisem prenesel, da ljubezen mojega življenja ni srečna. Zato sem ti pustil oditi. Vprašanje časa je bilo, kdaj se bova razšla. Oprosti. Oprosti za vse, kar sem ti kdajkoli hudega prizadejal. Vem, kaj je bilo narobe, vem za ta ves moški ponos. Vesel sem, da še vedno nekaj čutiš do mene, ampak oprosti. To ne spremeni ničesar. Kar sva imela, ne bo nikoli pozabljeno. Bo pa zagotovo zapečateno, zaprto in dokončano. Odšel bom. Adijo.''. Hotela sem zavpiti za njim. ''Prosim te, ne odhajaj!''. Potem pa sem dojela. Vse, kar si rekel. Imel si prav. Če bi nama vse skupaj bilo usojeno, bi bilo veliko stvari drugačnih. Obžalovati sem prenehala takoj, ko sem ugotovila, da brez jokanja in trpljenja to nebi bila jaz. Ponosna sem bila nase. Končno sem dojela celoten pojem te ljubezni. Ljubezen je lahko vsepovsod, in ni je lahko doseči. Ni ljubezen tisti težki del razmerja. Težek del je sprejemanje napak, ko se zaljubljenost preneha in se prelevi v ljubezen. Takrat se človek zamisli. Tako kot sem se zamislila jaz. Nisem pogrešala njega, vendar tista sporočila, ki sem jih dobivala zjutraj. Pogrešala sem njegov objem, prav tako kakor sem si želela drugega. Tako se je vse končalo, kot se je začelo.
S tvojim odhodom iz lokala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar